Zadnja želja
Smrt pride nepričakovano, ni pa potrebno, da umremo slabo. Kako umirajo naši bližnji, svojci, sosedje, znanci? Poznamo zadnje želje svojih najbližnjih, vemo zase, kako bi radi umrli? Če danes umrete v bolnišnici, je za uresničitev vaših posebnih želja kaj malo prostora. Tudi v domovih za stare ljudi kakšne posebnosti, kot je to, da bi želeli ostati v svoji postelji "po smrti" še kakšen dan, se ne bo dalo ravno uslišati. Da je "upravljanje s smrtjo" postalo tržno blago se zavemo, ko bi si želeli drugače, ko bi želeli posedeti ob umrli osebi, ko bi želeli, da imamo mir, vendar si tega ne moremo kupiti. Ni na ceniku. Umrli pa, nima več možnosti odločanja. Predaleč smo šli z odtujenostjo s koncem življenja. Predaleč s hitrostjo, standardiziranostjo. Naše želje, kako umreti, pa so lahko za današnji čas prav posebne in žal malokrat uslišane. To je globalna slika, ne samo v našem slovanskem evropskem prostoru, ko smo utihnili in si ne upamo več povedati naglas, kaj želimo. Tako se počutijo Japonci, naši sosedje Italijani, Severni Američani in Brazilci, kaže raziskava, nekaj o tem lahko preberemo v
Economistu (29.4.2917).
Slovenija, moja dežela - v stiski
"Imamo državna in javna podjetja z dobički. Na drugi strani pa posameznike, ki morda mesečno potrošijo za dvajset evrov elektrike, a jim grozijo z odklopom. O tem se ne pogovarjamo," opozarja dr. Alenka Hebar o nepravičnostih naše družbe. Ko voda ni več človekova pravica, saj jo ljudem, ki ne zmorejo plačati položnice, odklopijo. Osebna stiska danes presega finančno, ljudem, ki iščejo rešitve in pomoč, se vrata zapirajo, na vsakem koraku so ponižani, nespoštovani in razčlovečeni, našteva iz svojih primerov iz prakse. "Ker jih na vsakem koraku vrednotijo le skozi denar, se nekateri čutijo celo nevredne, da bi živeli," več v prispevku v
Večeru.
(Februar 2017).
Nevladne organizacije (ne)potrebujejo nov zakon
V pripravi je zakon o nevladnih organizacijah, ki bi naj uredil področje delovanja nevladnih organizacij in urejal način njihovega delovanja. Pripravlja se pod okriljem Ministrstva za javno upravo (!). O tem zakonu je že nekaj časa govora, nekatere organizacije bi želele urediti prepoznavnost svojega delovanja v odnosu do razpisovalcev, drugi menijo, da bi to bil samo še en nov zakon, ki bi jim nalagal nove obveznosti, postavil bi jih v odvisen položaj.
Na primeru zavodov zakon že sedaj ureja namen delovanje organizacij, ki se ustanovijo po zakonu o zavodih. Navaja področja delovanja in nepridobitnost, iz prvega člena lahko povzamemo:
- da se zavodi organizirajo na področjih, kjer z vidika delovanja družbenih subjektov razumemo javni interes, saj gre za izobraževanje, socialno varstvo, znanost, kulturo, zdravje… (kdo postavlja te dejavnosti pod zasebni interes?)
- da so to organizacije, katerih cilj dejavnosti ni pridobivanje dobička (sam zakon v tem uvodu jasno določa nepridobitnost namena in neprofitnost delovanja – zavodi, ki slednjega ne upoštevajo, kršijo že ta obstoječi zakon).
Citat (1. čl. ZZ):
»Zavodi so organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička.«)
Da se spregleda že povedano in oblikuje nov zakon, ki bo »z drugimi besedami« in »na enem mestu« urejal, kar sicer ureja že nekaj drugih zakonov, kaže na težave naše pravne države, na razvrednotenje pomena in namena zakonov. Bolj kot pisanje novih zakonov je potrebno narediti več k razumevanju pomena in namena že obstoječih, k njihovi jasnosti pa tudi splošni (ne samo pravni) razgledanosti.
V praksi ministrstva razumejo zavode tako in drugače. Poznano je mnenje Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki statusa zavodov, da so ustanovljeni za namen izvajanja dejavnosti, ki so v javnem interesu, ne upošteva. Ali je zato potreben nov zakon? Je mogoče problematiko urediti z novim zakonom ali je cilj dejansko postaviti nevladne organizacije v odvisen položaj, v katerem pa z vidika financiranja že tako so .
Kaj sta rešila, uredila zakona o prostovoljstvu, socialnem podjetništvu? Nevladne organizacije niso dobile zaradi slednjega več priložnosti, dobile pa so več birokratskega dela. Za potrebe delovanja nevladnih organizacij zadostujejo strokovna priporočila, usmeritve, raziskave. Ni potrebno za vsako stvar pisati novega zakona. Zakon postavlja nevladne organizacije v nadzorovan položaj, njihovo delovanje – tako tudi predlog novega zakona – nadzoruje ministrstvo, ki mu bo potrebno redno poročati. Določene so globe za »neprilagodljivost«. Kje je tu osnovni namen nevladne organizacije, da ustvarja neodvisne programe, se hitreje prilagaja potrebam, je nekakšna opozicija uveljavljenim programom, valilnica novega, razvijajočega?
Vredno razmisleka, ali tak zakon potrebujejo nevladne organizacije ali institucije.
(Maj, 2016)
Pasti rasti minimalne plače
Minimalna plača je v Sloveniji regulirana z zakonom (ZMinP 2010). Po definiciji je to plača, ki jo dobi zaposlena oseba za delo za polni delovni čas in je v letu 2015 v bruto znesku znašala 790,73 eur (neto 604,36 eur). Znesek minimalne plače se je namreč letno revaloriziral in jo tako popravil za rast cen. Delodajalci so zakonsko dikcijo opredeljene minimalne plače razumeli različno. Eni so delavcem izplačevali točno tako določeno plačo, ne glede na dodatne obremenitve pri delu ali za delavca v manj ugodnem delovnem času, kot je izmensko delo, delo ponoči, ob praznikih in nedeljah. Drugi so razumeli, da so to dodatki, ki jih je potrebno delavcu izplačati že po samem zakonu o delovnih razmerjih, če ne po dogovorjeni kolektivni pogodbi.
Dodatki k minimalni plači, ob predhodnem upoštevanju tarifnega ali plačnega razreda, so se uravnavali glede na pričakovane in dejanske poslovne rezultate in poštenosti, bi lahko rekli. Pa tudi analize in vrednotenja delovnih mest. Poštenosti pa je bilo očitno premalo, da je bilo potrebno ukrepanje. V slovenskem prostoru raven poštenosti v zadnjih letih skokovito upada, tako kažejo tudi raziskave. Sindikati so tako zahtevali, da se definicija minimalne plače popravi s samim zakonom in so pri tem tudi uspeli. Minimalna plača sedaj ni več najnižje plačilo za polni delovni čas, vendar morajo biti k minimalni plači dodatki prišteti (2015). Dobro, če pri tem ne bi zmanjkala velika slika plačnega sistema in vloge plač v gospodarstvu. Stem so sindikati nehote pognali kolo cen naprej, kolo rastočih plač v najvišjih razredih pa tudi. Poštenosti se z zakonom ne da zavezati. Užitek ob povišani plači pa je kratkotrajen. Poštenost je vrednota, ki jo posameznik, tudi delodajalec, ima ali je pa nima. Gotovo pa je, da se rasti minimalne plače prikrito veselijo predvsem izkušeni delodajalci, ki bodo tako imeli dovolj razlogov za rast cen. Gotovo je, da bodo poskrbeli, da se bo tudi razlika med najnižjo in najvišjo plačo ne samo ohranila temveč tudi povečala, kar se je zgodilo ob vseh spremembah minimalne plače do sedaj.
In kaj s(m)o si z dodatki k minimalni plači dejansko izborili? To, kar bomo prav kmalu občutili, bodo višje cene. Višje minimalne plače (minimalne plače z dodatki) se tako tistim, ki jo pričakujejo, ne bo bistveno poznalo.
Kako še nismo dojeli, da rast pa tudi, če gre za plače, ni rešitev? Že od leta 2008, po prvem značilnem zlomu v gospodarstvu, ki smo ga občutili tudi v Sloveniji, govorimo o tem, da je potrebna
drugačna rast. Kaj pa to je, se še vedno naivno sprašujemo? Rast kakovosti odnosov v delovnem okolju je samo ena izmed teh drugačnih rasti, o kateri sicer radi govorimo, pravimo, da so posel ljudje, vendar tega še nismo povsem dojeli. Ne sindikati in ne delodajalci, pa tudi zaposleni ne.
(December 2015)
Univerzalni temeljni dohodek (UTD)
Bogastvo družbe ni enakomerno porazdeljeno. Vedno večji razkorak med tistimi, ki imajo (pre)več in tistimi, ki nimajo nič, se poglablja, to danes kažejo vsakdanji dogodku in tudi zadnji, povezani z begunsko krizo. Ker imamo vsi ljudje pravico živeti na tem svetu, je potrebno dobrine, ki jih naša zemlja nudi, porazdeliti vsem ljudem. Če je družbeni sistem zašel tako daleč, da posamezniki nimajo zadovoljenih temeljnih potreb po hrani, vodi in bivanju, potem smo dolžni ukrepati. Ena izmed idej je, univerzalni temeljni dohodek. Za Slovenijo so bili narejeni izračuni za 500 eur na posameznega državljana, novejši izračuni (vključujoči ekonomsko nejevero po nevzdržnosti), se je znižal na 300 eur mesečno na osebo.
Dr. Valerija Korošec meni celo, da ta vsota državni proračun ne bi dodatno obremenjevala, celo prihranki bi nastali!
Kje so ovire? (September 2015)
Simone Weil (1909 - 1943)
Prav danes,
24. avgusta, ko je pred 72 leti umrla 34 letna Simone Weil, filozofinja,
socialna aktivistka, smo se ustavili ob knjigi Srečanje z absolutnim. Weil sodi med osebnosti 20. stoletja, ki so preskočile vse ovire, o njej piše Emanuela Gazzotti. Kot intelektualka, prepojena z branjem, pravi, je hotela na lastnem telesu izkusiti, kaj pomeni delo v tovarni. S trpljenjem ljudi je tako močno sočustvovala, da je hotela biti na njihovem mestu. Iz drobne knjižice prodorno silijo misli, sodobno, pomagajoče pri razmišljanju dela z ljudmi. Kako lahko socialne delavke, delavce, ki nemalokrat ne vidijo potenciala na poti reševanja uporabnikove problemske situacije, inspirirajo misli, je izbira posameznice, posameznega strokovnega delavca.
»Veličina človeka je vedno v tem, da svoje življenje na novo ustvarja; da na novo ustvarja, kar mu je dano.«
»Resnica je prenevarna, da bi se je oprijeli. Je razstrelivo.«
»Skupnost je od posameznika močnejša v vseh stvareh – razen v eni: v mišljenju.«
»Znak, da je delo – dokler ne postane nečloveško – narejeno za nas, je veselje; veselje, ki se kljub izčrpanosti prav nič ne zmanjša.«
(Avgust, 2015)
Socialna razdalja
Programska pisarna: Tržaška 2, 1000 Ljubljana 